Beseda avtorja

Mahabharata je verjetno najbolj obsežen ep svetovne književnosti.
Skozi stoletja sta se oblikovali dve osnovni recenziji sanskrtskega teksta
v Indiji. Po obsegu je to približno desetkrat daljši ep od Iliade in
skoraj dvanajstkrat daljši od Odiseje.
Mahabharata je razdeljena na osemnajst knjig (Parvan) in skozi njih
se prepleta osnovna zgodba o nasledstvu dveh vej družine Kurujev.
Ker je Mahabharata najverjetneje nastajala vsaj dvesto do petsto let,
nekje med 700 pr.n.š. in 200 pr.n.š. (nekateri indologi jo uvrščajo v
časovno obdobje 1000 pr.n.š), je treba razumeti, da je osnovna zgodba
nekakšna hrbtenica, na katero so se skozi čas pripenjale nove zgodbe,
ki so se nekako vklapljale v osnovno ali pa so zavzele stransko vlogo v
obširnem epu.

Najslavnejši del Mahabharate je Bhagavadgita ali Gospodova pesem.
Gre za dialog med Krišno in Arjuno, v katerem Krišna prežene oblake
dvoma, ki so pred bitko zakrili pozornost Arjune. Krišna nastopi kot
veliki učitelj joge in kot vse prežemajoče božanstvo, ki ustvarja vse in
to uniči, ko je čas za to. Bhagavadgita je bila najverjetneje v ep vstavljena
po nastanku okvirne zgodbe, saj obstajajo drugi deli v knjigi, ki
Krišno obravnavajo kot navadnega človeka z neizbežnimi slabostmi.
Mahabharata sama trdi, da je delo modreca Vyase, ki se v sami zgodbi
večkrat pojavi v različnih vlogah. Vyasa je povedal zgodbo svojemu
sinu in nekaj svojim učencem in eden od njih jo je med obredom
žrtvovanja kač povedal Džanamedžayi, potomcu družine Kurujev.

Zgodba, ki je pred vami, ni prevod obsežnega dela, je le povzetek osnovne
zgodbe na podlagi hrvaške izdaje iz leta 1989. Mahabharata je
zgodba o vrednotah in o notranji bitki človeka, v kateri boj poteka med
izbiranjem dobrih in slabih dejanj posameznika, kjer bogovi prevzemajo
izrazite človeške oblike, zaradi česar ima človek priložnost spoznati
svoj lastni božanski aspekt (Rudy Jansen 1993: 7).

Mahabharata govori o jogi. Poglavje z naslovom Joga v objemu instant
kulture avtorice Eve Rotar nam poda pogled na razvoj joge, njeno
širitev na zahod in razvoj skozi čas. Podpoglavje o času hitrih sprememb
definira pojem instant družbe, v kateri živimo, in spremembe
vrednot zaradi spremenjenega dojemanja minevanja časa.
Mahabharata je velikokrat omenjena kot eden pomembnejših tekstov
o jogi. Poglavje Joga in Mahabharata na podlagi primerov iz zgodbe
poda nekaj definicij joge. Joga je disciplina, ki s pomočjo različnih
orodij umiri miselne procese. Mahabharata je zgodba o vrednotah
in te so del prakse joge. Razumevanje večplastnosti joge se nam
skozi tekst Mahabharate razkrije v svoji preprostosti. Umirjen um ni
podvržen željam in pričakovanjem, ki našo lestvico vrednot s svojo aktivnostjo
popačijo. Delitev joge na štiri glavne smeri (Karma joga - joga
nesebičnega delovanja, Gyana joga - joga intelektualnega raziskovanja,
Bhakti joga - joga predanosti, Hatha joga - fizična oziroma telesna veja
Raja - kraljevske joge) je nastala šele s širitvijo na zahod. Različni stili
hatha joge so le odsev različnih učiteljev. Delitev na tradicionalne in
moderne, dinamične stile je posledica logičnega zahodnega uma, ki
želi vse stvari ali dogodke ustrezno kategorizirati. Joga je stanje uma,
je preseganje omejitev dvojnosti, ki jih naš razum ustvarja z miselnim
tokom in preko zaznave čutil. Telesni položaji so le eno izmed orodij,
ki nam pomagajo približati se stanju celovitosti. Mahabharata opisuje
jogo predvsem kot preprosto metodo, ki učinkovito rabi svojemu namenu.
Telesni položaji se le majhen kamenček v celovitem mozaiku
prakse joge…

» Božanski ocean in s snegom prekrite gore skrivajo v sebi
najplemenitejše dragulje in pravijo, da dragulj skriva v sebi tudi

MAHABHARATA.«