četrtek, 26. januar 2012

Malo iz vsebine epa MAHABHARATA

...
Nekoč je Drona priredil tekmovanje v streljanju z lokom. Tarča je bilo oko ribe, ki je visela na veji drevesa, oddaljenega za cel streljaj z lokom. Vsakega ki je pristopil, je učitelj vprašal: »Kaj vidiš?« In vsi so odgovorili, da vidijo drevo, vejo, ribo in oko. In  vsi so zgrešili cilj. Tudi Arjuno, ki je na vrsto prišel zadnji, je učitelj vprašal: »Kaj vidiš?«
»Oko.« je odgovoril Arjuna.
Sprožil je. Zadel. In vsi so slavili Arjuno, največjega med strelci.
....

...

Sedeli so nekega večera ob ognju sredi gozda in Draupadi je vprašala Yudhišthiro: »Zakaj, o kralj moj, si odpustil Duryodhani in njegovim bratom, ko si videl, kako so ravnali z menoj in tvojimi brati? Učeni ljudje so nas učili, komu je treba odpustiti. Vsem tistim, ki so pred žalitvijo opravili dobro delo, tistim, ki žalijo iz neznanja in ne - vedenja. Nikdar pa ni treba odpustiti tistim, ki se pretvarjajo, da ne vedo, kaj delajo. Vsem je treba odpustiti prvo žalitev in vse je treba kaznovati za drugo žalitev.«
Yudhišthira ji ljubeče in spravljivo odvrne: »Bes je pogubnik ljudi in v besu ljudje počno marsikaj, ubijajo, lažejo, kradejo in varajo. Moder človek ne dovoli, da bi ga bes prevzel. Samo nevedneži mislijo, da jih bes dela močnejše. Če svet ne bi premogel potrpežljivih ljudi, bi bes ljudi poganjal v nove in nove vojne. Mir je tisti, ki drži svet skupaj. Verjamem in ne dvomim, da nam bodo vrnili kraljestvo, ko bo čas za to, saj bi jim nasprotno prineslo propad.«
Draupadi mu je vzkipljivo odgovorila in postavila novo trditev: »Vsa bitja sledijo namenu stvarnika. Vse, kar je živo, ni gospodar svoje volje, ampak le sledi načrtu, ki stoji za njim. In stvarnik je tisti, ki se igraje sprehaja med nami in ustvarja tako dobro kakor zlo, čeprav nihče ne more trditi, da je to bog. Poglej moč njegovega privida! Ljudje zaslepljeni ubijajo soljudi in kradejo, modreci ga doživljajo različno. Praoče pa s pomočjo svojega privida in s pomočjo svojih stvaritev uničuje druge stvaritve, prav tako njegove! Kakor da bi z lesom lomil les ali s kamnom razbijal kamen. Ta gospod se s svojimi stvaritvami zabava kakor majhen otrok z igračami. Ne bi mogla reči, o kralj, da se stvarnik obnaša, kakor se obnašata oče in mati.«
Na to ji je Yudhišthira odvrnil: »Tvoje besede so lepe, a zavite v oblak nerazumevanja. Ničesar ne počnem zato, ker bi pričakoval nagrado. Delam, a ne hlepim po sadovih svojega dela! Dolžnost je, da dam, in jaz dajem. Dolžnost je, da žrtvujem, in jaz žrtvujem. Delam najbolje kakor znam in počnem vse, kar družinski človek mora početi, a za to ne pričakujem plačila. Moje srce privlačita resnica in čistost sami po sebi. Zato pravim: Ne dvomi v vrline! Kdor dvomi in verjame le svojim čutilom, je zaverovan v zunanji svet in slep za vse ostalo. A vse, kar storim v zunanjem svetu, se zrcali tudi v moj notranji svet. Ne klevetaj narave in ne dvomi o njej, ampak se jo potrudi razumeti in spoznati. Tvoj notranji svet je svetel in lep, če slediš vrlinam. Če jim ne, je tvoj svet hladen in neprijazen.«
...

...
»Preskoči me!« mu je predlagal opičnjak. Bhima mu je odvrnil: » Ni težko preskočiti tvojega telesa. A ker je vse eno in je duh prisoten v vsem, ga moje telo ne more preskočiti. A če ne bi bilo tako, bi preskočil tebe in goro tako, kakor jo je preskočil Hanumnan.«
Opičnjak je želel slišati, kdo je Hanumnan. Bhima mu je odgovoril: »On je moj polbrat, kralj vseh opic, znan iz zgodbe o Ramajani. Z enim skokom je preskočil morje in jaz sem mu enak po moči. Naj te zato ne kaznujem! Umakni se mi s poti!«
Opičnjak mu je z nasmehom odgovoril: »Počasi junak! Star sem že in onemogel, usmili se. Premakni moj rep s poti in stopi mimo mene. Odpusti mi nesramnosti!«
Bhima se je približal opičnjakovemu repu, a ga z vso močjo ni mogel premakniti niti za ped. Bhima se je trudil in naprezal in nazadnje osramočen sklonil glavo in vprašal opico: »Kdo si? Si božanstvo ali duh?«
»Jaz sem Hanumnan. Ko sem izvedel, da je Sita ugrabljena in odvlečena v dom rakšave Ramane, sem preskočil morje in podtaknil ogenj v njegovem mestu. Medtem je Rama postavil most preko morja in z vojsko opic premagal kralja rakšav Ramano. V zahvalo mi je Rama izpolnil željo, da lahko živim na zemlji toliko časa, dokler bo tu živela slava njegovega imena. In ko sem izvedel, da si se odpravil na to pot, sem prišel, da te ustavim. Od tod lahko pot nadaljujejo samo nesmrtni.«
Bhima se je svojega polbrata, ki ga še nikoli ni videl, močno razveselil in zaprosil ga je, naj mu pokaže podobo, v kateri je preskočil morje.
Hanumnan se mu je nasmehnil in odvrnil: » To ni preprosto. Čas teče in drugače je bilo živeti v obdobju Krte, spet drugače v obdobju Trete in popolnoma drugače v obdobju Dvapare. V tem času so stvari manjše, kakor so bile, in moja moč ni več taka, kakršna je bila.
Krta yuga je najboljša od vseh obdobij. Vsi ljudje so na poti vrline in ni potrebe po dejanjih, ki vrline krepijo. Zato se to obdobje imenuje Krta, Popolno. V Krta yugi ni besov ne demonov, ni nakupov in ne prodaje. Vede še ne obstajajo in delovanje ni potrebno, saj zadostuje misel in kar je potrebno, se zgodi. Ni bolezni, žalosti, oholosti, zlobe in lažnivosti.  Ni nesoglasij, prevare, strahu ali bede. Vsi opravljajo svoje dolžnosti, čeprav to ni potrebno in obstaja le ena mantra, mantra Om. V času Krta yuge se resnica zrcali v Brahmanu.
Treta yuga prinese žrtvovanja in vrlina se zmanjša za četrtino. Ljudje še zmeraj cenijo resnico in se posvečajo svoji praksi in obredom. Razmišljajo o tem, kako se dokopati do želenega, in za to uporabljajo različne obrede.
V Dvapara yugi se vrlina zmanjša na polovico. Vede so razdeljene na štiri, nekateri so v spominu zadržali le eno od njih ali celo nobene. Da bi potešili strasti, nekateri stopijo na pot askeze, odrekanja in darovanja. Resnici sledi le malo ljudi, saj so posameznikove sposobnosti za polovico manjše. Ko ljudje izgubijo resnico, postanejo bolezni in grehi del vsakdanjika. Ljudje preračunljivo sledijo le svojim namenom.
V Kali yugi preostane le še četrtina vrlin. Vede in znanje nista spoštovana, vrline in žrtve niso več cenjene. Zemlji zavladajo pošasti in strahovi, bolezni in epidemije, naravne nesreče, tesnoba in osamljenost.
Zakaj bi moder človek, kakršen si ti, želel spoznati nekaj tako nepomembnega, kot je moja podoba iz časa, ko sem preskočil morje?«
...

sobota, 25. junij 2011

Vpogled v knjigo...


Klik na sliko bo tekst povečal do berljive velikosti...



in tisto, kar preberemo,


bo morda na nas pustilo kakšen vtis. Ali pač ne.

Knjiga bere bralca in ne obratno...




sreda, 01. junij 2011

Mahabharata in joga v številkah





Obseg:

315 strani

500 izvodov



Kazalo:

Beseda avtorja.................................... 13

Mahabharata...................................... 17

Joga v objemu instant kulture....... 173

Joga in Mahabharata....................... 253

POT................................................... 309

Viri in literatura.............................. 310


Cena:

26,90 EUR v knjigarnah

22.21 EUR + poštnina

22.21 EUR za člane TOČKE JOGE

torek, 31. maj 2011

Beseda avtorja

Mahabharata je verjetno najbolj obsežen ep svetovne književnosti.
Skozi stoletja sta se oblikovali dve osnovni recenziji sanskrtskega teksta
v Indiji. Po obsegu je to približno desetkrat daljši ep od Iliade in
skoraj dvanajstkrat daljši od Odiseje.
Mahabharata je razdeljena na osemnajst knjig (Parvan) in skozi njih
se prepleta osnovna zgodba o nasledstvu dveh vej družine Kurujev.
Ker je Mahabharata najverjetneje nastajala vsaj dvesto do petsto let,
nekje med 700 pr.n.š. in 200 pr.n.š. (nekateri indologi jo uvrščajo v
časovno obdobje 1000 pr.n.š), je treba razumeti, da je osnovna zgodba
nekakšna hrbtenica, na katero so se skozi čas pripenjale nove zgodbe,
ki so se nekako vklapljale v osnovno ali pa so zavzele stransko vlogo v
obširnem epu.

Najslavnejši del Mahabharate je Bhagavadgita ali Gospodova pesem.
Gre za dialog med Krišno in Arjuno, v katerem Krišna prežene oblake
dvoma, ki so pred bitko zakrili pozornost Arjune. Krišna nastopi kot
veliki učitelj joge in kot vse prežemajoče božanstvo, ki ustvarja vse in
to uniči, ko je čas za to. Bhagavadgita je bila najverjetneje v ep vstavljena
po nastanku okvirne zgodbe, saj obstajajo drugi deli v knjigi, ki
Krišno obravnavajo kot navadnega človeka z neizbežnimi slabostmi.
Mahabharata sama trdi, da je delo modreca Vyase, ki se v sami zgodbi
večkrat pojavi v različnih vlogah. Vyasa je povedal zgodbo svojemu
sinu in nekaj svojim učencem in eden od njih jo je med obredom
žrtvovanja kač povedal Džanamedžayi, potomcu družine Kurujev.

Zgodba, ki je pred vami, ni prevod obsežnega dela, je le povzetek osnovne
zgodbe na podlagi hrvaške izdaje iz leta 1989. Mahabharata je
zgodba o vrednotah in o notranji bitki človeka, v kateri boj poteka med
izbiranjem dobrih in slabih dejanj posameznika, kjer bogovi prevzemajo
izrazite človeške oblike, zaradi česar ima človek priložnost spoznati
svoj lastni božanski aspekt (Rudy Jansen 1993: 7).

Mahabharata govori o jogi. Poglavje z naslovom Joga v objemu instant
kulture avtorice Eve Rotar nam poda pogled na razvoj joge, njeno
širitev na zahod in razvoj skozi čas. Podpoglavje o času hitrih sprememb
definira pojem instant družbe, v kateri živimo, in spremembe
vrednot zaradi spremenjenega dojemanja minevanja časa.
Mahabharata je velikokrat omenjena kot eden pomembnejših tekstov
o jogi. Poglavje Joga in Mahabharata na podlagi primerov iz zgodbe
poda nekaj definicij joge. Joga je disciplina, ki s pomočjo različnih
orodij umiri miselne procese. Mahabharata je zgodba o vrednotah
in te so del prakse joge. Razumevanje večplastnosti joge se nam
skozi tekst Mahabharate razkrije v svoji preprostosti. Umirjen um ni
podvržen željam in pričakovanjem, ki našo lestvico vrednot s svojo aktivnostjo
popačijo. Delitev joge na štiri glavne smeri (Karma joga - joga
nesebičnega delovanja, Gyana joga - joga intelektualnega raziskovanja,
Bhakti joga - joga predanosti, Hatha joga - fizična oziroma telesna veja
Raja - kraljevske joge) je nastala šele s širitvijo na zahod. Različni stili
hatha joge so le odsev različnih učiteljev. Delitev na tradicionalne in
moderne, dinamične stile je posledica logičnega zahodnega uma, ki
želi vse stvari ali dogodke ustrezno kategorizirati. Joga je stanje uma,
je preseganje omejitev dvojnosti, ki jih naš razum ustvarja z miselnim
tokom in preko zaznave čutil. Telesni položaji so le eno izmed orodij,
ki nam pomagajo približati se stanju celovitosti. Mahabharata opisuje
jogo predvsem kot preprosto metodo, ki učinkovito rabi svojemu namenu.
Telesni položaji se le majhen kamenček v celovitem mozaiku
prakse joge…

» Božanski ocean in s snegom prekrite gore skrivajo v sebi
najplemenitejše dragulje in pravijo, da dragulj skriva v sebi tudi



MAHABHARATA

ponedeljek, 30. maj 2011

Rekli so o knjigi...

Lučka Počkaj:

"Kljub oddaljenemu prostoru in času nastanka zgodbe Mahabharate, nam avtor s svojo obdelavo teme omogoča, da odložimo »naša kulturna očala« in na intelektualni, izkustveni in intuitivni ravni prepoznamo podobnosti, če že ne enakosti, z našim svetom in da se vsaj za trenutek zamislimo o povezanosti vsega obstoječega. Preko zgodbe do joge in od joge k zgodbi, v njunem prepletu nam knjiga nenasilno pokaže, da obstajajo poti, ki vodijo v globine preprostosti."


Saša Pavček:

Veliko prazne slame se mlati z besedami, ki niso čiste in iskrene. Zakaj nam beseda vrednota sodobnega človeka zadiši po manipulaciji z nami, zakaj se nam zdi, da beseda vrlina izgublja izvorni pomen? Na vsakem koraku nam ponujajo na izbiro najnovejše artikle, češ, da nas bodo osrečili, izpopolnili, obogatili … Za instanten čas, do naslednjega kratkotrajnega predmeta. Mi pa hlastamo za drvečim časom in oropani miru grabimo dalje … po čem?
V mojih rokah se je znašel eden najstarejših in najdaljših epov svetovne literature: Mahabharata, biser hindujskega izročila, ki je v prevodu odlomkov iz angleščine in srbohrvašične zaživel v slovenskem jeziku po zaslugi Roberta Hönna, mojstra joge, raziskovalca in nesebičnega darovalca znanja njenega bogastva.
Mahabharata nam skozi zgodbe govori o prvobitnih človeških vrlinah, ki jih zaman iščemo v slepilih kapitalistične umazanije in sluzi. Čas, ki ga bomo posvetili več kakor 3000 let stari modrosti, ki govori o nenasilju, resnicoljubnosti, ne - kraji, zvestobi, predanosti in ne - pohlepu, bo našemu življenju prinesel svež razmislek ter radost spoznanja, ki se je v naglici vsakdana nismo več nadejali: spoštovanje svojega lastnega sebstva in spoštovanje sočloveka.
Če stopimo korak za korakom potrpežljivo in čuječno po poteh Mahabharate in njenih starih resnic, nas bo vodila svetloba, ki ima moč spojiti srčiko našega notranjega življenja s transcendentnim. Poti nam z avtentičnim odnosom do vsebine in živo izkušnjo, pridobljeno s prakso joge, tlakuje Robert Hönn ob poglavjih Eve Line Rotar, ki nam osvetljuje jogo tudi s sociološkega vidika. Oba nam skozi lastne iskušnje ponujata svoja videnja o celovitosti joge in nam na odprti dlani nosita misli te knjige, da bi jo vzeli v roke kot dar posebne in trajne vrednosti, se umirili in se našli v globinah njenih besed.

Barbara Habič Pregl:

Mahabharata, velika pripoved o kralju Bharati je epska pesnitev starodavne Indije. Ta zgodba vseh zgodb , ki je nastajala več stoletij, (v različnih interpretacijah od 1000 do 200 pred našim štetjem) sodi med najobsežnejše stvaritve človeške ustvarjalnosti, kar jih poznamo. Njen obseg, 100 000 šlok, dvovrstičnih verzov z 32 zlogi za desetkrat presega obseg Iliade in Odiseje skupaj.

Ni pa samo obseg besedila tisto, kar nas prevzame; stoletja , v katerih je nastajala, so ji dodajala svoj filozofski, religiozni in socialni pečat. Okvirna zgodba dolgoletnih sporov, spletk,bitk , dejanj in spoznanj rodu Kurovcev, ki se deli v dve nasprotujoči si veji, je polna vsega, kar je človeško. Obenem je to pripoved o dharmi, pravilnem delovanju vsakega posameznika v danem trenutku, o človekovih notranjih bitkah, ki se pogosto bojujejo z orožjem in so oškropljene s krvjo in o tistih intimnih, v zrcalu univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor in so pravi notranji imperativ vsakega posameznika.

In prav v tem etično filozofskem jedru je Mahabharata ep, ki je preplul tisočletja nepretrganega živega izročila, ki mnoge, ki se je še danes učijo na pamet, vedno znova nagovarja. Še posebej njeno dragoceno filozofsko jedro, Bhagavadgita, Gospodova pesem, ki jo imamo, poleg Zgodbe o Savitri tudi v odličnem slovenskem prevodu Vlaste Pechainer Klander.

Svadhjaja, pojem, ki ga poznajo vsi, ki se poglobljeno posvečajo jogi je tista stopnja na osmerokraki poti joge, ki nalaga sadaku, učencu, da se posveča petju svetih manter, preučevanju svetih besedil in razmišljanju o njih. In svadhjaja je tisto, kar nam v tej knjigi ponujata oba avtorja, vsak na svoj način in vendar pripovedujeta isto zgodbo.

Pojem joga danes pogosto razumemo kot popularno in koristno telesno aktivnost. Ta pa je le drobec v mozaiku veličastnega filozofskega koncepta, ki za razliko od mnogo kasnejšega evropskega odseva, nikoli ni izgubil telesa.Telo in duh delujeta usklajeno, tako v harmoniji, kot v disharmoniji. Joga je predvsem stanje uma, preseganje dvojnosti, ki jih v umu ustvarjajo zaznave čutil. Z urjenjem telesa ustvarjamo pogoje, potrebno »čistost« in pretočnost naših energijskih kanalov, da lahko živimo, udejanjimo etična načela, ki nam jih nalagajo jame in nijame, s študijem, razmišljanjem, samorefleksijo pa krepimo uvid v svoji dharmi, na poti plemenitenja samega sebe.

Eva Rotar in Robert Honn se s svojima besediloma v pričujoči knjigi dopolnjujeta, kot tudi v življenju sicer. Na eni strani je analiza našega sodobnega, evropskega pojmovanja joge v objemu instant kulture, če povzamem naslov diplomske naloge, ki jo je Eva leta 2009 zagovarjala na Filozofski fakulteti, na oddelku za etnologijo in kulturno antropologiji v Ljubljani; in na drugi strani Robertov študij Mahabharate, ki bi v akademskih krogih pomenil življenjsko delo neskončnih analiz in primerjav, v življenju predanega učenca in učitelja joge pa je samoumeven korak na poti, svadhjaja. Velika besedila nas vedno znova lahko nagovarjajo, plemenitijo in ostrijo našo sposobnost dojemanja.
Za vse, ki jih privlači in zanima poglobljena pot skozi vrednote, ki so neločljivi del jogijske prakse, je knjiga prav gotovo navdihujoče branje.