...
Nekoč je Drona priredil tekmovanje v streljanju z lokom. Tarča je bilo oko ribe, ki je visela na veji drevesa, oddaljenega za cel streljaj z lokom. Vsakega ki je pristopil, je učitelj vprašal: »Kaj vidiš?« In vsi so odgovorili, da vidijo drevo, vejo, ribo in oko. In vsi so zgrešili cilj. Tudi Arjuno, ki je na vrsto prišel zadnji, je učitelj vprašal: »Kaj vidiš?«
»Oko.« je odgovoril Arjuna.
Sprožil je. Zadel. In vsi so slavili Arjuno, največjega med strelci.
....
...
Sedeli so nekega večera ob ognju sredi gozda in Draupadi je vprašala Yudhišthiro: »Zakaj, o kralj moj, si odpustil Duryodhani in njegovim bratom, ko si videl, kako so ravnali z menoj in tvojimi brati? Učeni ljudje so nas učili, komu je treba odpustiti. Vsem tistim, ki so pred žalitvijo opravili dobro delo, tistim, ki žalijo iz neznanja in ne - vedenja. Nikdar pa ni treba odpustiti tistim, ki se pretvarjajo, da ne vedo, kaj delajo. Vsem je treba odpustiti prvo žalitev in vse je treba kaznovati za drugo žalitev.«
Yudhišthira ji ljubeče in spravljivo odvrne: »Bes je pogubnik ljudi in v besu ljudje počno marsikaj, ubijajo, lažejo, kradejo in varajo. Moder človek ne dovoli, da bi ga bes prevzel. Samo nevedneži mislijo, da jih bes dela močnejše. Če svet ne bi premogel potrpežljivih ljudi, bi bes ljudi poganjal v nove in nove vojne. Mir je tisti, ki drži svet skupaj. Verjamem in ne dvomim, da nam bodo vrnili kraljestvo, ko bo čas za to, saj bi jim nasprotno prineslo propad.«
Draupadi mu je vzkipljivo odgovorila in postavila novo trditev: »Vsa bitja sledijo namenu stvarnika. Vse, kar je živo, ni gospodar svoje volje, ampak le sledi načrtu, ki stoji za njim. In stvarnik je tisti, ki se igraje sprehaja med nami in ustvarja tako dobro kakor zlo, čeprav nihče ne more trditi, da je to bog. Poglej moč njegovega privida! Ljudje zaslepljeni ubijajo soljudi in kradejo, modreci ga doživljajo različno. Praoče pa s pomočjo svojega privida in s pomočjo svojih stvaritev uničuje druge stvaritve, prav tako njegove! Kakor da bi z lesom lomil les ali s kamnom razbijal kamen. Ta gospod se s svojimi stvaritvami zabava kakor majhen otrok z igračami. Ne bi mogla reči, o kralj, da se stvarnik obnaša, kakor se obnašata oče in mati.«
Na to ji je Yudhišthira odvrnil: »Tvoje besede so lepe, a zavite v oblak nerazumevanja. Ničesar ne počnem zato, ker bi pričakoval nagrado. Delam, a ne hlepim po sadovih svojega dela! Dolžnost je, da dam, in jaz dajem. Dolžnost je, da žrtvujem, in jaz žrtvujem. Delam najbolje kakor znam in počnem vse, kar družinski človek mora početi, a za to ne pričakujem plačila. Moje srce privlačita resnica in čistost sami po sebi. Zato pravim: Ne dvomi v vrline! Kdor dvomi in verjame le svojim čutilom, je zaverovan v zunanji svet in slep za vse ostalo. A vse, kar storim v zunanjem svetu, se zrcali tudi v moj notranji svet. Ne klevetaj narave in ne dvomi o njej, ampak se jo potrudi razumeti in spoznati. Tvoj notranji svet je svetel in lep, če slediš vrlinam. Če jim ne, je tvoj svet hladen in neprijazen.«
...
...
»Preskoči me!« mu je predlagal opičnjak. Bhima mu je odvrnil: » Ni težko preskočiti tvojega telesa. A ker je vse eno in je duh prisoten v vsem, ga moje telo ne more preskočiti. A če ne bi bilo tako, bi preskočil tebe in goro tako, kakor jo je preskočil Hanumnan.«
Opičnjak je želel slišati, kdo je Hanumnan. Bhima mu je odgovoril: »On je moj polbrat, kralj vseh opic, znan iz zgodbe o Ramajani. Z enim skokom je preskočil morje in jaz sem mu enak po moči. Naj te zato ne kaznujem! Umakni se mi s poti!«
Opičnjak mu je z nasmehom odgovoril: »Počasi junak! Star sem že in onemogel, usmili se. Premakni moj rep s poti in stopi mimo mene. Odpusti mi nesramnosti!«
Bhima se je približal opičnjakovemu repu, a ga z vso močjo ni mogel premakniti niti za ped. Bhima se je trudil in naprezal in nazadnje osramočen sklonil glavo in vprašal opico: »Kdo si? Si božanstvo ali duh?«
»Jaz sem Hanumnan. Ko sem izvedel, da je Sita ugrabljena in odvlečena v dom rakšave Ramane, sem preskočil morje in podtaknil ogenj v njegovem mestu. Medtem je Rama postavil most preko morja in z vojsko opic premagal kralja rakšav Ramano. V zahvalo mi je Rama izpolnil željo, da lahko živim na zemlji toliko časa, dokler bo tu živela slava njegovega imena. In ko sem izvedel, da si se odpravil na to pot, sem prišel, da te ustavim. Od tod lahko pot nadaljujejo samo nesmrtni.«
Bhima se je svojega polbrata, ki ga še nikoli ni videl, močno razveselil in zaprosil ga je, naj mu pokaže podobo, v kateri je preskočil morje.
Hanumnan se mu je nasmehnil in odvrnil: » To ni preprosto. Čas teče in drugače je bilo živeti v obdobju Krte, spet drugače v obdobju Trete in popolnoma drugače v obdobju Dvapare. V tem času so stvari manjše, kakor so bile, in moja moč ni več taka, kakršna je bila.
Krta yuga je najboljša od vseh obdobij. Vsi ljudje so na poti vrline in ni potrebe po dejanjih, ki vrline krepijo. Zato se to obdobje imenuje Krta, Popolno. V Krta yugi ni besov ne demonov, ni nakupov in ne prodaje. Vede še ne obstajajo in delovanje ni potrebno, saj zadostuje misel in kar je potrebno, se zgodi. Ni bolezni, žalosti, oholosti, zlobe in lažnivosti. Ni nesoglasij, prevare, strahu ali bede. Vsi opravljajo svoje dolžnosti, čeprav to ni potrebno in obstaja le ena mantra, mantra Om. V času Krta yuge se resnica zrcali v Brahmanu.
Treta yuga prinese žrtvovanja in vrlina se zmanjša za četrtino. Ljudje še zmeraj cenijo resnico in se posvečajo svoji praksi in obredom. Razmišljajo o tem, kako se dokopati do želenega, in za to uporabljajo različne obrede.
V Dvapara yugi se vrlina zmanjša na polovico. Vede so razdeljene na štiri, nekateri so v spominu zadržali le eno od njih ali celo nobene. Da bi potešili strasti, nekateri stopijo na pot askeze, odrekanja in darovanja. Resnici sledi le malo ljudi, saj so posameznikove sposobnosti za polovico manjše. Ko ljudje izgubijo resnico, postanejo bolezni in grehi del vsakdanjika. Ljudje preračunljivo sledijo le svojim namenom.
V Kali yugi preostane le še četrtina vrlin. Vede in znanje nista spoštovana, vrline in žrtve niso več cenjene. Zemlji zavladajo pošasti in strahovi, bolezni in epidemije, naravne nesreče, tesnoba in osamljenost.
Zakaj bi moder človek, kakršen si ti, želel spoznati nekaj tako nepomembnega, kot je moja podoba iz časa, ko sem preskočil morje?«
